ZVOKI KI RAZKRIVAJO RAZPOLOŽENJE PLANINE
Dolga zima zaznamuje pastirja in planino. Ko pastir spomladi stopi na starodavno gonsko pot, ga objame tišina, prežeta z mogočno navzočnostjo planine. Iz zamaknjenosti ga zdrami zvok kravjih zvoncev, prisluh, ki budi prijetne spomine.
Spomni se, kako je njegov ded nekoč v rokah držal pisave in z njimi opisoval (krasil) trniče. Podolgovate kratke letvice, na obeh straneh do polovice izrezljane, so čustveni svet naredile otipljiv: rastlinski motivi, srce, križ … Par trničev je ded prinesel svojemu dekletu, kasnejši ženi, ki jih je še dolgo hranila v skrinji. Zvestoba, ljubezen in dar – trije deli velikoplaninskega zaklada žlahtne tradicije.
Pastirjevi stiki z dolino so bili redki, odhod na planino je bil za tisto poletje dokončen. Ob nedeljah so se zato pastirji zbirali na robeh in poslušali zvonjenje cerkvenih zvonov. Misli in osebne molitve so uhajale k domačim, h kmetiji, k živini na paši in željam po kakem priboljšku.
Cingljanje na planinah ustvarja posebno razpoloženje, dve velikosti kravjih zvoncev z značilnim zvenom pa pričata o prefinjenem posluhu pastirja. Izkušen pastir je med številnimi zvonci nemudoma razločil zvonec svoje živine in v megli usmeril svoj korak k ta zvončasti – kravi vodnici. Zvonci, ki naj bi odganjali tudi zle duhove, so pastirju na daleč sporočali, če je živina nemirna, če se pase ali ležerno počiva.
Viri: http://www.velikaplanina.si/aktivnosti/poletne/ucna-pot-po-stopinjah-pastirjev/