ROČNA SPRETNOST IN SREČA VODITA V NEBESA
Prostega časa, kot ga poznamo danes, pastir na planini ni poznal. Številna čreda je terjala celega človeka ves teden. Pastirjem so dnevi minevali v nepretrganem delu. Ob lepem vremenu so v pečeh nabirali zdravilne rože. Ponoči so radi hodili na prepovedan lov in se zjutraj vračali z gamsom ali srnjakom na hrbtu.
Ob nedeljah in praznikih so se zbirali po bajtah in vso noč plesali polko, valček in lisičji rep. Godli so si na citre, harmoniko in pero. Tla so se močno tresla zaradi topotanja cokel. Zelo radi so se igrali dve pastirski igri: svinko bit in nebeškanje.
Pri igri nebeškanje sodeluje več igralcev. V tla zapičijo meter dolgo ravno vejo, ki so ji prej obrezali vse vejice, da so ostali le kratki štrclji. Nanje obešajo iz rogovil narejene kljukice. Vsak pastir ima svojo kljukico zaznamovano. Za igro potrebuje še kratko, po sredi preklano paličko. Nato menjaje mečejo ti dve polovici v zrak. Kadar padeta na tla tako, da je belo obrnjeno navzgor, pomakne igralec kljukico za stopnjo navzgor. Če padeta polovici s temnim navzgor, mora pomakniti kljukico navzdol; če padeta vsaka drugače, igralec ne premakne kljukice. Kdor pride prvi s kljukico do vrha, je zmagal in prišel v nebesa, kdor pride do dna, izgubi in pride v pekel.
Kadar je moral pastir v deževnem vremenu za živino, si je nadel ličnat plašč (pwajš), ki ga je dobro varoval pred dežjem. Izdelovali so jih doma iz dolgih, ozkih pasov lipovega lubja. Več takih trakov so nabrali v šop in jih navezali na lipov jermen. Plašč so si ogrinjali okoli ramen in je segal pastirju do kolen.
Viri: http://www.velikaplanina.si/aktivnosti/poletne/ucna-pot-po-stopinjah-pastirjev/