SEM MOŽ, A GOVORIM JEZIK, KI GA NE RAZUME NIHČE
Ko zapustimo ceste in široke kolovozne poti, se vse redkejši gozd umakne zaplatam ruševja in zelenim pašnikom z viharniki, ki ponekod prehajajo v kamnito pečevje. Pogled čez odprto pokrajino seže daleč, a našo pozornost pritegne nekaj nenavadnega – sredi cvetoče ravnice zagledamo droben, navihan obraz … in za mehkim robom nas pričaka otoček čudno zloženega kamenja. So to okamneli možje in žene?
Na Veliki planini ni bilo pastirja - z moškim spolom so tradicionalno poimenovane tudi pastirice - ki ne bi »bajal« ali vsaj slišal pripovedovati o dovjih možeh in ženah, žvižgajočih škrateljčkih, ukletniku in belih ženah. Ne, to niso izmišljene pravljice, to je živo pripovedno izročilo, ki govori o »resničnih« dogodkih, v katerih so se pastirji srečevali z nerazumljivimi naravnimi pojavi in duhovnim svetom prednikov.
DOVJI MOŽJE
K nekemu kmetu na Planini je hodil dovji mož. Vse mu je pojedel. Enkrat pa pride tja tudi komedijant z medvedom. Ko pride dovji mož, se spusti z medvedom v pretep. Vse sta polomila. Ko je dovji mož odšel, je medved crknil. Čez leto pride spet dovji mož in vpraša kmeta: “Ali imaš še hudo muco?” “Še,” odgovori kmet in dovjega moža ni bilo nikoli več.
Viri: http://www.velikaplanina.si/aktivnosti/poletne/ucna-pot-po-stopinjah-pastirjev/