Znamenita božja pot Tri fare se nahaja v ravninskem severovzhodnem delu naselja Rosalnice pri Metliki. Romarski kompleks se odlikuje po treh gotskih cerkvah, stisnjenih znotraj visokega pokopališkega obzidja, ki je verjetno deloma še ostanek protiturškega tabora. Cerkve stojijo vzporedno ena zraven druge: severna cerkev je posvečena Žalostni Materi božji, srednja nosi patrocinij Glej človeka (Ecce homo), južna pa Lurške Matere božje.
ZGODOVINSKI ORIS.
Zgodovina cerkva in stavbni razvoj kompleksa zaradi pomanjkanja arhivskih listin še nista v celoti pojasnjena. Na podlagi Valvasorjeve omembe in drugih zgodovinskih okoliščin so nekateri pisci mnenja, da je cerkve gradil viteški red templarjev že v drugi polovici 12. stoletja. Zanesljivo je v današnjih Rosalnicah, ki se kot naselje (Rosendorf) v arhivskih virih prvič pojavijo leta 1490, cerkev stala vsaj že leta 1228, ko je cerkveno upravo v Beli krajini, takrat imenovani Metlika, z listino na novo izoblikoval oglejski patriarh Bartold Andeški s posredovanjem grofice Zofije Višnjegorske, ki je posedovala patronatske pravice. Verjetno je bil pri rosalniški cerkvi sedež ene najstarejših župnij v Beli krajini, saj se v listini med pričami omenja tedanji župnik Henrik (de sancta Maria).Vendar je patriarh Bertold z ustanovitvijo župnije sv. Petra v Črnomlju vse tedanje cerkve v Beli krajini, v Rosalnicah, Semiču, Vinici in Podzemlju, postavil v njej podrejen položaj.
Kdaj so naštete (sprva lastniške) cerkve nastale, je več razlag. Po eni strani so lahko nastale šele v začetku 13. stoletja, ko so Višnjegorci oziroma Andeški osvojili Belo krajino, zato so posedovali tudi patronatske pravice, po drugi pa bi lahko obstajale še pred ali po ustanovitvi zagrebške škofije (okoli leta 1093), ki si je lastila jurisdikcijo nad tem ozemljem. V vsakem primeru se v Rosalnicah oziroma v Logu (apud Augiam, Nawa…), kot se je takrat imenoval, od 16. stoletja omenja le ena cerkev: prvič leta 1275. Leta 1268 je župnijo Črnomelj z vsemi podružnicami pridobil Nemški viteški red v Ljubljani. Čeprav se župnija v Rosalnicah (Logu) navaja v seznamu papeških desetin oglejskega patriarha iz leta 1296, je imel črnomaljski župnik in komtur od sredine 14. stoletja nadrejen status. Sedež župnije je bil pri (danes severni) Marijini cerkvi v Rosalnicah, kasneje, verjetno v šestem ali sedmem desetletju 15. stoletja, pa se je zaradi nenehnih turških napadov, zlasti leta 1469, preselil k cerkvi sv. Nikolaja v mestu Metlika, od 15. stoletja imenovanem Novi trg. Znotraj mestnega obzidja so križevniki na začetku 14. stoletja zgradili tudi nov sedež reda, komendo. Prej so bili nastanjeni v stavbah (samostanu) v neposredni bližini Marijine cerkve, katerih temelji so prišli na dan ob nedavnih arheoloških raziskavah.
V prvi polovici 15. stoletja so se v Rosalnice zatekli tudi frančiškani, begunci iz Bosne, dokler se leta 1469 niso dokončno naselili v Novem mestu. Kljub nemirnemu 15. stoletju cerkev v Rosalnicah ni stagnirala, saj se je v drugi polovici 15. stoletja ali v prvi polovici 16. stoletja razvila v pomembno romarsko središče, ko so kot zadnjo zgradili srednjo cerkev. Od takrat izvira tudi ime Tri fare, ki jih prvi omenja šele Valvasor. Romarski shodi so največji razmah doživeli v 18. in 19. stoletju, ko so k Trem faram romali Žumberčani, Hrvatje, Slovenci, celo pravoslavni, kar gotovo središču daje širši verski in kulturni karakter.
CERKEV ŽALOSTNE MATERE BOŽJE.
Največja in verjetno najstarejša od treh cerkva je severna cerkev, danes posvečena Žalostni Materi božji. Stavbna zgodovina enotno zidane cerkve še ni v celoti razjasnjena. Čas gradnje do neke mere določa hruškast profil reber, to je ob koncu 14. ali na začetku 15. stoletja. Glede datacije je še bolj zanimiv podatek, da je leta 1383 oglejski generalni vikar brat Frančišek posvetil prezbiterij in glavni oltar ter podelil odpustke, kar bi lahko povezali z zidavo nove, današnje cerkve. Kasneje zlasti v 17. in 18. stoletju so gotsko cerkev večkrat predelali posebno njen ladijski del, ko so modernizirali okenske odprtine, v notranjščini namesto ravnega lesenega stropa zgradili banjast obok z močnimi pilastri, na zahodni strani namestili pevski kor, na južni pa zgradili nadstropno zakristijo. Današnjo stavbo sestavljajo prezbiterij, pravokotna ladja in zakristija na južni strani. Čeprav je obseg stavbe z izjemo sekundarno prizidane zakristije neokrnjen, se pravi še gotski, je prvotno podobo bolj ali manj ohranil le enopolni prezbiterij, ki ga zunaj obdajajo štirje enkrat stopnjevani oporniki in poševno prirezan talni zidec. Prostor so osvetljevala visoka šilasta okna, ki so v sklepnih stranicah delno zazidana, medtem ko se je od krogovičij ohranil le fragment v vzhodnem oknu. V ladji je od gotskih stavbnih členov današnje dni dočakal le bogato profiliran šilast portal z luneto na konzolah v zahodni steni. Notranjščino prezbiterija odlikuje krožni obok, katerega rebra slonijo na geometričnih konzolah, na sklepnikih pa so nad oltarjem upodobljeni t. i. dvojni križ v grbovnem ščitniku in dva za zdaj še neidentificirana grba, ki bi lahko razrešila problem natančnejše datacije gradnje. Upodobitev dvojnega križa namesto Marije na osrednjem sklepniku govori za posebno čaščenje sv. Križa, kar je mogoče pojasniti z vlogo graditeljev, to je križniškega reda. Kar zadeva zunanjo podobo cerkve, je večinoma rezultat obnovitvenih del v 19. stoletju, ko so z naslikanimi pilastri zakrili baročno arhitekturno poslikavo v obliki sivih vogalnikov in okenskih okvirov. Sicer pa na fasadi vzbujajo pozornost vzidani nagrobniki večinoma iz 19. stoletja. Omeniti velja nagrobnik leta1871 umrlega metliškega župnika Antona Reša, ki je eno prvih del kiparja Alojzija Gangla (1859-1935), ter nagrobnik Mihaela Vouka iz leta 1842 z verzi, pisanimi v bohoričici in reliefom pod drevesom počivajočega moža s kmečkim orodjem.
V cerkvi posebno pozornost zaslužijo poznobaročni oltarji in prižnica, delo nekega mojstra oziroma delavnice, ki je v prvi polovici 18. stoletja izpolnjevala naročila v širšem dolenjskem in posavskem prostoru. Bogato arhitekturno členjen nastavek glavnega oltarja krasijo v osrednji niši kipi Marije z mrtvim Kristusom v naročju, stoječa angela in vrsta puttov. Ob straneh stojita sv. Terezija Avilska in sv. Janez od Križa, na lokih pa sv. Marija Magdalena in sv. Janez Evangelist, medtem ko je prostor v atiki zavzela figura boga očeta, ki ga spremljajo putti in angela. Z visoko kvaliteto izdelave in bogato ornamentiko se odlikujeta tudi stranska oltarja. Južni oltar je posvečen sv. Janezu Nepomuku, ki je upodobljen na sliki v osrednji niši. Levo in desno stojita sv. Miklavž in sv. Martin. Prav tako figuralno je okrašena prižnica. Prevladujejo putti in angelske glavice, v reliefu sta upodobljena Marija in sv. Jožef na poti v tempelj, na baldahinu pa se s tem prizorom vsebinsko navezuje upodobitev Jezusa med dvema pismoukoma. Med dragoceno cerkveno opremo sodijo tudi orgle, ki naj bi jih izdelal Janez Jurij Eisel (1708-1780).Orgle, ki jih poleg baročne ornamentike krasi še kip kralja Davida s harfo, so kot prvo Eislovo delo nastale leta 1753, še preden je leta 1763 postal ljubljanski meščan. Ikonografsko in vsebinsko bogata je končno tudi poslikava cerkve. Kot pove napis (kronogram) na pevskem koru, je delo izvedel Josip Egartner iz Kranja leta 1842. Egartner je bil učenec Leopolda Layerja in je do neke mere nadaljeval poznobaročno slikarsko izročilo.Obok ladje je poslikan s prizori iz Stare zaveze (Adam in Eva, Izgon iz raja, Vesoljni potop, Noetova daritev, Abraham daruje Izaka, Jakobove sanje, Pobiranje mane, Nadloga s kačami), ki jih dopolnjuje upodobitev desetih božjih zapovedi na slavoloku. V medaljonih so upodobljeni večinoma preroki, v podločjih pa personifikacije vrlin. Spodnji del sten zavzemajo podobe apostolov, ki se nadaljujejo tudi v prezbiteriji, kjer na stenah vidimo še nekaj prizorov iz Nove zaveze, zlasti iz Pasijona (Rojstvo, Zadnja večerja, Oljska gora, Vstajenje, Binkošti). Nanje se navezujejo upodobitve mučilnih orodij, kar, gledano v celoti, seveda ustreza patrociniju cerkve.
Viri: www.slovenia.info