Predvideva se, da je na prostoru današnje cerkve že v 9. stoletju stala misijonarska postaja iz časov pokristjanjevanja. Cerkev, ki ima svoje zasnove v romaniki, so začeli graditi v drugi polovici 12., morda v 13. stoletju, s številnimi kasnejšimi prezidavami. Od prvotne zasnove sta ohranjena zvonik in glavna ladja ter svojevrstno križno obokan strop. Tega zaznamuje t.i. arhitekturni slog »laška skupina«, ki se je prvič uporabil pri gradnji kartuzijanske cerkve v Jurkloštru in je vplival na zidavo drugih cerkva tedanje laške pražupnije. Našteto uvršča cerkev med pomembnejše romanske spomenike v Sloveniji. Cerkev je doživela številne prezidave in je arhitekturno konglomerat romanskega, gotskega, baročnega in modernega sloga. Glavna ladja s stolpom je romanska, stranski ladji – severna Antonova in južna Marijina sta bili pozidani v 14. stoletju v času gotike, obe stranski kapeli, poslikani s freskami Johannesa Zlatousta Vogla in vseh deset oltarjev pa je baročnih. Na zunanji steni baročne kapele Frančiška Ksaverja je v školjkasto oblikovani stenski vdolbini vzidan kamniti lev, ohranjeni del večjega rimskega nagrobnika, ki so ga v obdobju baroka po okusu tedanjega časa kamnoseško predelali. Cerkev je do začetka 19. stoletja obdajalo obzidje, znotraj katerega je bilo pokopališče. Iz tega časa je zunaj prezbiterija tudi gotski oporni steber, v katerem je gorela večna luč. Ob zadnji dozidavi leta 1935 je cerkev sv. Martina dobila današnjo podobo.
Viri: STIK Laško