MOJE NAJVEČJE VESELJE JE NA PLANINI
Pastirjev dan je dolg, povezan s stalno hojo čez drn in strn, z ohranjanjem ognja v štedilniku ter nenehnim pogledovanjem v nebo. Vreme, mraz in dolžina dneva krojijo tako vsakodnevno opravo pastirja kot izbiro opravil. Pastirja, ki ne bi veselo in prisrčno pozdravil prišleka, zlepa ne boste srečali. Pastir zna uživati v samoti lastnih misli, prav tako pa zna nagajivo zbosti razvajenega dolinca, da bo srečanje še dolgo pomnil.
Pastirju so koraki dneva odmerjeni takole:
5.00 Vstane, pomolze živino, nalije mleko za kisanje in živino odžene na pašo.
7.00 Počisti hlev in poje zajtrk.
8.00 Opravi tlako (odstranjuje strupene rastline in grmičevje, popravlja ograje, pobira kamenje s pašnikov).
12.00 Poje kosilo in na obhodu preveri, kje se pase živina.
14.00 Predela kislo mleko v skuto in sir, naredi iz smetane maslo, izdeluje trniče.
17.00 Nabira zdravilne rastline in plodove.
18.00 Zvečer živino pomolze in priveže v hlev.
21.00 Druži se z ostalimi pastirji in odide k počitku.
Skupno število prepašenega goveda na Veliki planini je manjše (okoli 380 glav leta 2015) kot je bilo pred drugo svetovno vojno (okoli 560 glav leta 1875), minimum je bil dosežen že v devetdesetih letih 20. stoletja.
Danes se večina članov agrarnih skupnosti z živinorejo ukvarja zaradi pridelave mesa. Prireja mleka je le dopolnilo in popestritev prehrane pastirja, predvsem pa dnevnih obiskovalcev planine. Večina pastirjev je starejših, a zelo žilavih ljudi.
Prednost planinske paše je, da človeka utrdi v delovnih navadah, v skrbi zase in za krave ter da zabavo najde v drobnih rečeh.
Viri: http://www.velikaplanina.si/aktivnosti/poletne/ucna-pot-po-stopinjah-pastirjev/