NIČ NI STALNEGA RAZEN SPREMINJANJA
Lep dokaz nenehnega spreminjanja in razvoja površja sta Velika in Mala Vetrnica, udorni, med seboj povezani snežni jami, ki se nadaljujeta v brezno, v katerem se sneg in led ohranjata v poletje. V ne tako davni preteklosti so ob suši pastirji v koših nosili sneg do bajt, ga tam topili in tako za silo napojili živino.
Velika planina zaradi svojega kraškega značaja nima površinskih voda – potokov in izvirov, zato je bil ta vir pitne vode še kako pomemben. V zadnjih desetletjih sneg v udornicah skopni že sredi poletja, sušo pa pastirji rešujejo s prevozi vode iz doline v cisternah.
V geološki preteklosti se je nad temnim podzemnim prostorom zrušil strop, nastalo je novo svetlo življenjsko okolje. Kljub odprtosti se v Vetrnicah vse leto zadržuje mrzel zrak (nekoč so tu shranjevali tudi meso), zato je prisoten izrazit temperaturni in posledično rastlinski obrat.
Tako kot površje se tudi podnebje spreminja. Manj je snežnih padavin, v topli polovici leta pa več dežja pade v krajšem času v obliki močnih nalivov. Temperaturni skoki nad in pod ledišče so pogostejši, kar pospešuje mehansko preperevanje, ki je lepo vidno na stropnem oboku udornice (pri obisku je potrebna velika previdnost, odveč ne bo niti čelada). S popolnim izsekanjem gozda, ki ima varovalno vlogo zadrževanja vode v tleh, so se še dodatno poslabšale neugodne vodne razmere na zakraseli planoti. Posledica krčenja gozda je tudi večja moč vetra. Gre za primer, ko si je človek z lastnimi posegi v ekosistem otežil življenjske pogoje.
Viri: http://www.velikaplanina.si/aktivnosti/poletne/ucna-pot-po-stopinjah-pastirjev/