Postojna (nemško Adelsberg, italijansko Postumia) je upravno središče občine Postojna. Mestno naselje in upravno središče leži na položnem pobočju nad dnom vzhodnega dela Spodnje Pivke, pod južnim robom Postojnskih vrat (612m), kjer je najzložnejši prehod iz notranjosti Slovenije proti morju. Tod vodijo stara cesta, avtocesta in železnica iz smeri Ljubljane, ki je oddaljena 48 kilometrov. Naselje ima 9482 prebivalcev (moški: 4682, ženske: 4800), površino 33,3 km2 in povprečno nadmorsko višino 556 m.
K Postojni spadata še zaselka Ravbarkomanda in Mačkovec, oba na območju Postojnskih vrat.
Ker je na območju veliko gozdov, se je razvila lesna, pozneje pa tudi strojna in živilska industrija. V mestu sta župnijska cerkev sv. Štefana in podružnična cerkev sv. Lazarja na pokopališču.
Zgodovina
V bližini je znamenita paleolitska postojanka Betalov spodmol. Iz rimskega časa sta znana utrdba na Soviču in rimske najdbe ob trasi avtoceste. Staro jedro naselja Majlont, je nastalo pod hribom Sovičem (677m), kjer so še ohranjene ruševine srednjeveškega gradu. Kraj je dobil ime po belorepcu ali postojni (Haliaeetus albicilla), ki je gnezdil na bližnjem Soviču; zato je ta motiv tudi v postojnskem grbu. Postojna se prvič omenja leta 1226, kot trg pa leta 1432. V 16. stoletju so do sem večkrat prišli Turki. V času furmanstva se je naselje razširilo ob sedanjima Tržaški in Ljubljanski cesti, po zgraditvi železnice leta 1857 pa tudi proti železniški postaji. Ko je leta 1689 pogorel grad na Soviču, je tam, kjer je danes Titov trg, zrasla Spodnja graščina. V njej je bilo dolgo sodišče, zdaj pa je tam Inštitut za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Leta 1810 je kraj dobil gimnazijo, leta 1851 pa tiskarno, ki jo je odkupil Maks Šeber. Leta 1909 je Postojna postala mesto. Zaradi ugodne prometne lege, lege ob nekdanji jugoslovansko-italijanski meji in turizma je postala pomembno pokrajinsko središče. Hitro rast je doživela med svetovnima vojnama, ko je spadala k Italiji. Italijani so na zgornjem koncu mesta zgradili vojašnice. Po 2. svetovni vojni se je mesto z velikimi stanovanjskimi bloki razširilo predvsem proti vzhodu v Kidričevo naselje na Kremenco. Širjenje se je tu ustavilo ob avtocesti Ljubljana-Razdrto.
Geografija
Mesto leži na stiku apnenca in fliša. Fliš je omejen na dno Pivške kotline. Vode, ki tečejo po njem, se izlivajo v reko Nanoščico, sem pa z Zgornje Pivke priteče tudi reka Pivka. Oba vodotoka se združita in kot Pivka pod Postojno ponikneta v znameniti, za množičen obisk urejeni Postojnski jami. Podzemnemu toku je mogoče slediti še v Črni in Pivki jami, potem pa voda skozi neprehodne sifone odteka v Planinsko jamo.
Največja znamenitost Postojne je Postojnska jama. Poznali in obiskovali so jo že v srednjem veku, o čemer pričajo podpisi iz 13. stoletja v Rovu starih podpisov.
Viri: SURS, Wikipedia