Ilirska Bistrica je mesto in središče občine Ilirska Bistrica. Mesto leži na severnem robu ilirskobistriške kotline na robu Ilirskobistriškega fosilnega plazu ob vznožju Snežnika, nad izlivi potokov Bistrice, Molje in Pile v reko Reko. Je središče občine, ki obsega gozdnato Snežniško planoto, Reško dolino, vzhodni del Brkinov in del kraškega Podgrajskega podolja. Naselje ima 4276 prebivalcev (moški: 2082, ženske: 2194), površino 34,8 km2 in povprečno nadmorsko višino 421 m.
Zgodovina
Za nastanek naselja so bili pomembni predvsem izdatni kraški izviri, obsežni snežniški gozdovi v zaledju, ter ugodna prometna lega. Žagarstvo, mlinarstvo in trgovina so omogočili razvoj meščanstva in prvih manjših industrijskih obratov. Žage in mlini se omenjajo že v prvi polovici 15. stoletja. V 17. stoletju je reka Bistrica poganjala več kot 40 vodnih koles. V začetku 19. stoletja je bilo ob njej 29 žag, ki so pridelale letno do 3000 voz lesa, večinoma za Reko in Trst. Ko je bila v drugi polovici 19. stoletja zgrajena železniška proga do Reke, sta žagarska obrt in lesna trgovina postali še pomembnejši, vrh sta dosegli med obema vojnama. Okrog leta 1900 je začela obratovati prva parna, leta 1938 pa električna žaga. Mlini in žage v središču naselja so opuščeni, na njihov pomen pa spomnija pesem o bistriških žagah.
Kraj Bistrica se prvič omenja leta 1300. Okoli leta 1830, se prvič omenja kot Ilirska Bistrica. V avstrijski dobi je bilo naselje še na Kranjskem, meja z Istro je potekala po slemenu Brkinov. V naselju je bilo okrajno sodišče z davkarijo. Leta 1864 so v Ilirski Bistrici ustanovili Narodno čitalnico. Leta 1911 je postala trg in leta 1952 mesto. Do leta 1927 se je Ilirska Bistrica delila na naselji Bistrica na vzhodu in Trnovo na zahodu. V nasprotju z obrtno industrijsko Bistrico je bilo Trnovo pod skalnatim Gradiščem vedno bolj kmečko naselje. V času med svetovnima vojnama je bilo naselje pod Italijo.
Geološka dediščina
Mesto Ilirska Bistrica leži na Ilirskobistriškem fosilnem plazu. Gre za plaz izjemnih razsežnosti, največji znani plaz v Sloveniji, ki se je sprožil pred približno dvema milijonoma let na območju med Ilirsko Bistrico in Volovjo rebrijo. Zdrsnil je rob Snežniške planote površine približno 20 km2, debeline med 200 in 250 m in prostornine okoli 5 milijard m3. Plaz je leta 2011 odkril geolog Ladislav Placer. Ker je plaz dobro ohranjen in je med največjimi na svetu, predstavlja vrhunsko geološko in geomorfološko naravno dediščino svetovnega formata.
Viri: SURS, Wikipedia