Ob stiku apnenčaste Snežniške planote in flišnate doline reke Reke pritekajo na dan številni vodni viri, ki so skozi stoletja močno vplivali na razvoj Ilirske Bistrice in njene širše okolice.
V 17. stol. se je zaradi močnega toka Bistrice (tudi v sušnih obdobjih) razvilo mlinarstvo. V 17. stoletju je bilo na reki Bistrici že 45 vodnih koles. V začetku 19. stol. se je močno razmahnilo žagarstvo, les za prodajo v Trst in na Reko je rezalo 26 pil (žag), medtem ko sta ohranjeni še dve: Hodnikova in Mehlinova. Gospodarski razvoj je vplival tudi na prebujanje narodne zavesti in ustanavljanje društev. Narodno čitalnico so ustanovili leta 1864, tradicijo danes nadaljuje Knjižnica Makse Samsa. Na trgu je vidna obnovljena stavba nekdanjega gasilskega doma, ustanovljenega leta 1886 in spomenik dvema domačima talcema italijanske fašistične oblasti.
Ob poti struge si lahko ogledate Guranji kraj – stari del mesta z značilnimi meščanskimi hišami na vodi. Prva za Hodnikovim mlinom je Vencinova bajta, obnovljena v muzej čebelarstva, v spomin na eno osrednjih osebnosti slovenskega čebelarstva Antona Žnidaršiča; konstruktorja AŽ-panja in ustanovitelja prve čebelarske zadruge. Pot vas med strugama Bistrice in Sušca vodi do hudourniškega slapa Sušec in ostankov Gradine – domnevno poznoantične utrdbe Bistrica (Feistritz). Na izviru Bistrice je glavni vodni vir, ki napaja večji del javne vodovodne mreže Ilirske Bistrice.
Viri: Občina Ilirska Bistrica