Bogastvo celotne doline Gračnice s pritoki predstavlja pestrost rastlinskega in živalskega sveta. Večje število vrst, ki naseljujejo to področje, je uvrščenih v rdeče sezname ogroženih vrst. Gre za pomembno botanično področje, kjer uspevajo številne ogrožene in redke rastlinske vrste (avrikelj, marjetičasta nebina, vednozelena gladnica, skorjasti kamnokreč, nizka kozja češnja, alpska mastnica, rumeno milje, skalna kernerjevka, skalna špajka in dlakavi sleč, blagajev volčin lovorolistni in alpski volčin, drobnolistna vodna kreša, trilistna valdštajnija).
Močvirni obrežni biotopi ob Gračnici in njenih pritokih so tudi bivališča nekaterih ogroženih nevretenčarskih in vretenčarskih živalskih vrst. Od nevretenčarjev živijo v teh biotopih vse bolj ogroženi kačji pastirji, od vretenčarjev pa dvoživke – predvsem žabe ter nekatere vrste plazilcev, kot sta kačji vrsti belouška in kobranka. Od ogroženih vrst ptic gnezdita v dolini Gračnice vodomec in povodni kos, medtem ko si siva čaplja, kragulj, skobec, kanja in navadna postovka na teh območjih iščejo hrano. Vlažni in zamočvirjeni travniki predstavljajo kljunaču in kozici pomembna počivališča in prehranska mesta med njihovimi jesenskimi oziroma spomladanskimi selitvenimi leti.
Samotna dolina Gračnice, kamor so v 12. stoletju prišli kartuzijani, pa skriva zgodbo o skrivnostnem življenju menihov, o skrivnih hodnikih, knjižnici ter o ljubezni Friderika II. Celjskega in Veronike Deseniške, ki se je resda končala tragično, vendar pa naj bi se domnevni Veronikin grob nahajal prav v nekdanji kartuziji. Danes na nekdanji samostan spominjata cerkev sv. Mavricija s številnimi arhitekturnimi posebnostmi in del obzidja.
Viri: STIK Laško