Gračnica v svojem zgornjem toku teče po mladih, glineno lapornih kamninah, ki so nastajale na dnu nekdanjega Panonskega morja. Pri Marofu se kamninska zgradba spremeni in potok naleti na pregrado iz trših dolomitnih plasti, ki so se dvignile ob številnih manjših tektonskih prelomih. Gračnica, ki ni mogla tako hitro dolbsti svojega korita, kot se je vzdigovala skalna pregrada, jo je zato morala preskočiti s slapom. Voda navadno pada iz jezerca nad pregrado v dveh slapovih. Desni slap je visok osem metrov, levi pa je nekoliko nižji. Ob narasli vodi se oba slapova združita in kot velika, enotna vodna zavesa padata v tolmun, od koder Gračnica umirjeno nadaljuje svojo pot proti izlivu v reko Savinjo. Od nekdaj je ob slapu stal ob breg prislonjen mlin, ki naj bi bil tu že v času kartuzijanov. Po ustnem izročilu so mlinske kamne več stoletij poganjala različna lesena vodna kolesa, od konca 19. st. pa jih je zamenjala vodna turbina, izdelana v Železarni Štore. Današnjo podobo je Šmidov mlin na Gračnici dobil z rekonstrukcijo leta 2010 – obnovljeni so bili mlin, fasada, streha in stavbno pohištvo.
Viri: STIK Laško