V Zadlogu so do sredine 20. stoletja pridelovali lan, ki je dajal surovino za platno, takrat najpomembnejše blago za izdelavo oblek. Ljudje so imeli z lanom delo čez celo leto. Sejali so ga v začetku maja, v septembru pa poruvali in povezali v snope. Semenske glavice so odstranili z riflnom, ki je bil kot nekakšen glavnik z žeblji. Stebla so razgrnili po tleh, da se je lan godil. Po nekaj tednih so stebla pobrali, povezali v snope in shranili na suhem. V oktobru se je začela teritev, pri kateri je imela pomembno vlogo lanena jama. Služila je za sušenje lanu. Posušena stebla so terice otrle s trlico, ki so jo pritrdile v teričji stol. Trlica je imela rezilo, s katerim so udarjale po steblih. Tako so izluščile oleseneli del - pezdir, v rokah pa jim je ostalo predivo. Lanena jama je globoka približno 3 metre, široka 2 metra in pokrita z betonsko streho.Vanjo je speljan rov, v katerem so zakurili ogenj. Toplota se je tako širila v jamo in lan se je sušil. Snope so polagali na leseno mrežo - gajtre.
Lan so lahko sušili tako moški kot ženske, pravili so jim “ta suha baba” ali “sušilna baba”. Predvsem so morali paziti, da se lan ni vžgal, čeprav se je tudi to večkrat zgodilo. Prav zaradi tega so bile lanene jame vedno postavljene vsaj deset metrov od hiše.V mrzlih zimskih dneh so ženske in dekleta na kolovratu iz očiščenega prediva spredle prejo. Navile so jo na motovilo in povezale v štrene. Štrene so oprali v lokvah, jih oželi in posušili. Potem so jih navili na motovilo in navili klobčiče ter jih odnesli h tkalcu. Tkalec je stkal platno iz katerega so šivali obleke, brisače, rjuhe ...
Viri: TIC Idrija