Tomincova domačija je lep primer zadloške domačije, ki je še ohranila značilno podobo in dobro ohranjeno notranjščino in je zato tudi razglašena za kulturni spomenik. Gručasta domačija obsega stanovanjsko hišo, hlev, lopo, vodnjak oziroma štirno, delno pa je ohranjena tudi kovačija.
Stanovanjska hiša ima pravokotniški tloris, je enonadstropna, z izpahnjenim delom ob vhodu in strmo dvokapno streho, ki je krita z rdečimi opečnatimi zarezniki. Ima majhna dvokrilna okna. Na zatrepni fasadi je arkadna veža s kamnitim stebrom, ki je križno obokana. Tlorisna zasnova hiše je značilna za zadloško območje.
Kdaj je bila zgrajena, ni znano. Po oceni Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica, datira v 18. stoletje. Hiša je bila najverjetneje v začetku pritlična in so jo kasneje povišali.
Na stranski fasadi med pritličnim in etažnim oknom v desnem vogalu je poslikana sončna ura z letnico 1925 T. M., a je poslikava najverjetneje starejše osnove. V nadstropju med okni sta tudi dve slabo vidni freski. Na desni je Križani, na levi pa cerkvena zastava.
Ohranjena je tradicionalna razporeditev notranjih prostorov. V pritličju je ohranjena značilna »hiša« s kmečko pečjo in »bohkovim kotom« nad mizo s klopjo. V levem kotu je »birštat« – mizarska miza, na kateri so možje izdelovali na primer ročaje za motike, kose ali grablje. »Hiša« je bila ponavadi največji prostor v objektu. V njej so jedli, spali, pozimi so ženske v njej predle, šivale, moški pa so izdelovali razne lesene izdelke.
Zelo zanimiv je vodnjak oziroma »štirna«, ki ima obliko majhne hišice. »Štirne« takih oblik so bile v Zadlogu pogoste, imenovali so jih »štirne na kalaunk«. »Kalaunk« je bil vrč iz nagnojevega lesa, ki je bil na eni strani obtežen, da so z njim lahko zajeli vodo. »Štirna« je globoka okrog šest metrov, deževnica je tekla vanjo preko žlebov speljanih s strehe gospodarskega poslopja. Dobro je ohranjeno tudi leseno vreteno, s pomočjo katerega so iz "štirne" vlekli vedro z vodo. Na obdelano kamnito klado so vklesane letnice in inicialke – "1791 F P I, 1838 G T" (Gregor Tominec).
»Štirne« oziroma vodnjaki, ki se polnijo s kapnico, so bili povsod tam, kjer ni talne vode oziroma studenčnice. Najpogostejše so na prepustnih apnenčastih tleh na Krasu, v Trnovskem gozdu, Slovenski Istri, Brkinih, Beli krajini in Suhi krajini. Ker se polnijo z deževnico, je pomembno, da so postavljene nižje od žlebov okoli strehe.
Viri: TIC Idrija