Ob kratki slovenski obali je danes le nekaj obalnih mokrišč, ki se nahajajo ob izlivnih delih kratkih, istrskih vodotokov. Nekoč jih je bilo več, saj so izlivna območja v preteklosti preoblikovali v soline, ki so bile na obrobju vseh obalnih mest (soline v Kopru, Izoli, Strunjanu, Luciji in v Sečovljah). Danes imamo soline le še v Strunjanu in v Sečovljah, poleg teh pa lahko kot obalna mokrišča štejemo še Strunjanski laguni (Stjuža in Pretočna laguna), obe jezeri v Fiesi, Škocjanski zatok in izlivni del Rižane.
Vsa slovenska obalna mokrišča so torej delo človeških rok, vendar v sozvočju z naravo. Sečoveljske soline so danes največje obalno mokrišče (650 ha), obenem pa tudi najpomembnejša slovenska lokaliteta z ornitofavnističnega vidika. Pestrost ptičjih vrst je na tem območju, v smislu prezimovanja in gnezdenja, znatno večja, kot na drugih lokalitetah te vrste. Do danes je bilo ugotovljeno 272 ptičjih vrst, od katerih jih tu gnezdi okoli 90.
Na podlagi teh danosti je Vlada Republike Slovenije leta 2001 razglasila območje Sečoveljskih solin za Krajinski park, območje Muzeja solinarstva pa za kulturni spomenik državnega pomena. Sečoveljske soline so tudi prvo slovensko mokrišče, uvrščeno na seznam mednarodno pomembnih močvirij pod okriljem Ramsarske konvencije(1993). Soline so pomembne predvsem kot izjemen preplet ekosistemov, ki združuje oblike prehodov med morskimi, brakičnimi, sladkovodnimi in kopenskimi ekosistemi.
Viri: www.slovenia.info