Grad Hrastovec leži v naselju Hrastovec v Občini Lenart. Ime je dobil po drevesni vrsti, hrastu, saj je le-ta v preteklosti prevladoval v okoliških gozdovih. Pisno je bil prvič omenjan leta 1443 in spada med največje ohranjene gradove na Slovenskem. Do druge svetovne vojne si ga je lastila znamenita večstoletna lastnica- rodbina grofov Herberstein.
Prvotno je na mestu današnjega gradu stal manjši dvorec, ob katerem so 1338 postavili kapelo sv. Ožbolta. Današnji podobi se je grad približal v 17. stoletju, ko je doživel več prezidav in v 30. letih 18. stoletja, ko so Herbersteini dali gradu obliko razkošnega baročnega dvorca s 64 sobami. Velika grajskega pohištva se danes nahaja v muzeju na Ptujskem gradu. Z gradom Hrastovec pa je povezana legenda o Agati, ki jo je po ljudskem izročilu zapisal Ožbalt Ilaunig v svoji knjigi Črni Križ pri Hrastovcu. V spomin na Agato stoji Črni križ v neposredni bližini jezera Komarnik. Ohranila sta se tudi dva grajska ribnika: manjši tik pod gradom in večji, Komarnik, ki leži okoli 1 km vzhodno od gradu. Predvsem ta je pomemben kot življenjski prostor za vodne ptice, ki so na preletu ali na zimovanju.
Po prvi svetovni vojni je bila v gradu ustanovljena gimnazija za begunce Vranglove armade. Konec druge svetovne vojne v drugi polovici maja leta 1945 je varnostno-obveščevalna služba SFRJ OZNA v gradu ustanovila zbirno taborišče za ljudi, ki po njenem mnenju niso simpatizirali z novo oblastjo. Taborišče je delovalo do začetka septembra istega leta, zaprtih je bilo veliko ljudi iz celotne Slovenije. Zaradi slabih bivalnih razmer je veliko ljudi umrlo, med njimi največ žensk in otrok, veliko pa jih je bilo ustreljenih. Na pokopališču v Voličini je v neoznačenih grobovih pokopanih precej ljudi, pripeljano iz gradu Hrastovec med 10. in 29. avgustom leta 1945, grobišče je tudi v ribnikih pod gradom (19 Lenartčanov, umorjenih 17. maja 1945).
Leta 1948 je bil v gradu ustanovljen Dom za duševno defektne in mladino, od avgusta leta 2010 deluje kot Socialno varstveni zavod Hrastovec.
Viri: Wikipedia