Koča stoji tik pod vrhom Slavnika (1082 m), ki je zadnji severni tisočak Čičarije, ki se proti jugozahodu spusti v Podgorski Kras, proti severu pa v Matarsko podolje. Zamisel o gradnji koče na Slavniku so sprejeli na ustanovnem občnem zboru PD Koper leta 1949. Z gradnjo so začeli leta 1955 in 24. junija 1956 so v kletnih prostorih že odprli zasilno oskrbovano planinsko postojanko. Kočo so v celoti dogradili in jo svečano odprli 7. julija 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, botaniku, politiku in narodnem buditelju. Med leti 1988 in 1994 so kočo temeljito prenovili. Zgradili so prizidek za sanitarije in večji vhodni predprostor, zaščitili fasado s kovinsko oblogo, obnovili vse notranje instalacije, prostore in opremo ter povečali jedilnico.
Koča je odprta ob sobotah, nedeljah in praznikih, za skupine pa tudi med tednom po poprejšnjem dogovoru. V gostinskem prostoru je 70 sedežev; v sobah je 8 postelj, na skupnem ležišču pa 20 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; voda kapnica, elektrika.
Razgled:
S Slavnika je obširen razgled. Proti severovzhodu seže pogled do Kamniških Alp, še prej pa se ustavi na Nanosu in Vremščici in še bliže na Brkinih in Matarskem podolju, ki se razteza med Brkini in Slavnikom; proti vzhodu vidimo Javornike, Trojico in Snežnik, pa vrhove v Gorskem Kotarju z Risnjakom in Snježnikom; od vzhoda proti jugu je na obzorju Kvarnerski zaliv, pred njim Planik in Učka ter obširen hribovit svet Čičarije s Kojnikom in Žbevnico; na jugu seže pogled prek Čičarije na Istro, proti zahodu pa se ustavi na obali Jadranskega morja ter zdrsi ob njej v Umag, Piran, Koper, Trst, Tržič in ob ugodnem vremenu vse do Benetk; od zahoda proti severu se v daljavi zazremo na Dolomite, Karnijske in Ziljske Alpe, Julijce s Triglavom in Karavanke, pred njimi pa vidimo obsežen Trnovski gozd, gričevje med Vipavsko dolino in Krasom s Trsteljem ter Kraško gričevje.
Viri: PZS