Župnijska cerkev sv. Štefana datira med leti 1460 in 1465. Gre za izjemen stavbni tip, saj ga sestavljata pravokotna ladja in dolg dvopolni kor s petosminskim zaključkom, ki ga obdaja pet dvakrat stopnjevanih zunanjih opornikov. Od prvotne srednjeveške cerkve okoli 1460-65, se je ohranil prezbiterij in delno stene ladje. Cerkev so leta 1556 zgradili skoraj povsem na novo (napisa na stranskih portalih).
Takrat so na njeni JZ strani najbrž postavili tudi samostojen stolp, viden na Valvasorjevi upodobitvi Vipave iz leta 1679, ki so ga v 18.st. spremenili v zvonik in ga pokrili s čebulasto streho. Na njegovo obrambno funkcijo v 16.st. opozarja poševno grajeno trdnjavsko podnožje, sorodno sočasnim obrambnim stolpom okoliških graščin. Cerkev je bila med 1679 in 1750 podaljšana proti zahodu, tako da se zdaj stika z zvonikom; tedaj so jo tudi barokizirali.
Prezbiterij je v celoti poslikan, freske pa so nastale v dveh fazah: obočne, pripisane Francu Jelovšku, so na podlagi arhivskih dokumentov datirane v letih 1737 in 1738, freske na stenah in v lunetah pa so delo Janeza Wolfa iz 1876 in 1877. Na stenah so naslikani stebri kolosalnega reda, med katerimi so upodobljeni prizori iz legende sv. Štefana. Večina upodobljenih protagonistov nosi obrazne poteze slikarjevih sodobnikov. Na ladijskem oboku so v treh štukaturnih okvirjih Jelovškove freske iz leta 1752. Od zahoda proti vzhodu si sledijo Štirje cerkveni očetje, Marijino vnebovzetje s kronanjem in Štirje evangelisti. Veliki tabernakeljski oltar sv. Štefana iz belega marmorja je klasicistično delo goriškega kiparja Giambattiste Zipperla, postavljen 1795. Na njegovi menzi je relief Kamenjanje sv. Štefana.
Oltarni sliki Apostoli častijo Ime Jezusovo in Bog Oče (v atiki) sta pripisana beneškemu slikarju Francescu Pittoniju. Srebrni oltar sv. Barbare v severni kapeli, izdelan iz črnega in belega marmorja, je nastal sredi 18. stoletja. V oltarni niši je slika sv. Barbare, delo Francesca Antona Nierenbergerja iz leta 1775.
Viri: TIC Vipava