V neposredni bližini mestnega središča Nove Gorice, na 143 m visokem griču na Kostanjevici, se nahaja cerkev Gospodovega oznanenja Mariji in k njej prizidan frančiškanski samostan. Tik ob slovensko-italijanski meji, je na Kapeli, kot temu kraju pravijo domačini, staro božjepotno svetišče s pestro zgodovino in bogatimi zakladi preteklosti. Na Kostanjevico radi zahajajo verniki in turisti z obeh strani meje. Za Kostanjevico že 180 let skrbijo očetje frančiškani. Je duhovno središče, spomenik sakralne umetnosti ter zgodovinski in kulturni spomenik (grobnica Bourbonov in samostanska knjižnica). Po vojni je bil tu sedež apostolskega administratorja.
O nastanku cerkve kroži nekaj legend, iz zgodovinskih virov pa je razvidno, da je leta 1623 grof Matija Thurn na svojem zemljišču dal sezidati manjšo cerkev, kamor so prenesli Marijino podobo, pred katero so se ljudje zbirali k molitvi. Poleg cerkve je tudi manjši samostan. Med prvimi skrbniki cerkve so bili karmeličani, ki so obe zgradbi 134 let širili in lepšali.
Razcvet Kostanjevice je za desetletje prekinil odlok Jožefa II. iz leta 1781, s katerim so bili karmeličani pregnani s Kostanjevice leta 1785. Leta 1811 je bila Kostanjevica dodeljena v upravljanje slovenskim frančiškanom. V prvi svetovni vojni uničeno cerkev, so v letih 1924-29 obnovili in poskušali z bogatimi štukaturami oživiti prejšnjo lepoti. V središču marmornatega oltarja je podoba Marije z Jezusom v zlatem, z žarki obdanem okviru. Posebnost kostanjeviške cerkve so številne nagrobne plošče, kar kaže navezanost vernikov na ta kraj.
Kulturno zgodovinsko podobo Kostanjevice označuje tudi grobnica, kjer so pokopani zadnji potomci francoske kraljeve rodbine Bourbonov. Ob julijski revoluciji leta 1830 so odstavili kralja Karla X. Bourbonskega in ga skupaj z družino pregnali iz Francije. V Gorici so našli zavetišče pri goriškem grofu Coroniniju. Želeli so biti pokopani na Kostanjevici. Tako slovi danes kraj po svetu kot Mali St. Denis.
Samostanska knjižnica se imenuje po patru Stanislavu Škrabcu, največjem slovenskem jezikoslovcu, ki je na Kostanjevici živel več kot 40 let.
Ko so frančiškani morali s SvetegGore v Gorico, so na Kostanjevico prenesli tudi bogato svetogorsko knjižnico, ki je hranila dragocene tiske od 16. stoletja dalje. Knjižnica se je pozneje bogatila, saj je na Kostanjevici delovala notranja redovna šola, ki se pa je morala leta 1915 zaradi vojne umakniti v Kamnik. Knjižnica je urejena v dveh večjih sobah v samostanskem traktu in ima okrog 10.000 knjig. Na prvem mestu velja omeniti kakih 30 prvotiskov (inkunabul), bogate pa so tudi zbirke od 16. do 19. stoletja. Med njimi je pomembnejša slovnica Adama Bohoriča Articae horuale z avtorjevim posvetilom. Zaradi dragocenosti je knjižnica od leta 1952 zaščitena kot kulturni spomenik.
Od leta 1985 pa je celotno območje Kostanjevice (cerkev, samostan, knjižnica in grobnica) razglašeno kot umetnostni in arhitekturni spomenik. Tako predstavlja zaščiteno kulturno dediščino slovenskega naroda.
Viri: www.slovenia.info