Dražgoše so naselje v Občini Železniki. Naselje ima 323 prebivalcev (moški: 170, ženske: 153) ter površino 20,5 km2.
Dražgoše ležijo na južnih terasastih pobočjih Jelovice pod Dražgoško goro, na nadmorski višini od 700 do 980 m, oddaljene okoli 6 km od Železnikov ob cesti, ki povezuje Selško dolino s Kropo in Gorenjsko. Dražgoše so znane po Dražgoški bitki med Nemci in partizani Cankarjevega bataljona med 9. in 11. januarjem 1942. Nemci so iz maščevanja vas požgali, ustrelili 41 talcev, ostale pa izgnali. Na kraju, kjer je v bitki do zadnjega vztrajal Bičkov vod, so 1976 postavili spomenik z razglednikom imenovan Bičkova skala.
Pri arheoloških sondiranjih so v Dražgošah našli sledove prazgodovinske, rimske in domnevno tudi staroslovanske poselitve. V Dražgoški gori so včasih kopali bobovec, zato jo imenovali tudi Železna gora.
Sicer pa Dražgoška gora ovira hladen severni zrak, zato je podnebje v Dražgošah primerno za kmetovanje. Na policah so travniki (živinoreja) in njive predvsem na Povŕšnici, kot se imenuje sleme proti Sv. Križu. Pridelajo krompir, krmo in žito. Sadno drevje obsega jablane, hruške, orehe, tudi češnje. Ljudje se ukvarjajo tudi z izkoriščanjem gozda, saj so okoliški gozdovi bogati z lesom. V preteklosti so kuhali tudi oglje, zdaj pa le redko. Včasih so še pasli na planini Kališnik, po drugi svetovni vojni pa pašo opustili. Prebivalci se večinoma vozijo na delo v dolino v Železnike in Škofjo Loko.
Pred drugo svetovno vojno je v vasi stala romarska cerkev sv. Lucije, v kateri so bili dragoceni oltarji t. i. zlatega tipa. Cerkev so Nemci porušili l. 1942, zlate oltarje pa so rešili in so danes shranjeni v Loškem muzeju v Škofji Loki, kot odličen primer rezbarstva 17. stoletja.. Leta 1966 je bila zgrajena nova cerkev, oblikoval jo je arhitekt T. Bitenc. Ima fresko in poslikana okna S. Kregarja.
Dražgoše so znane po peki posebnih medenjakov, imenovanih dražgoški kruhek. Obiskovalci Dražgoš si lahko ogledajo muzej v Domu Cankarjevega bataljona, na razvalinah stare cerkve pa stoji nova kapelica.
Viri: SURS, Wikipedia