Krmelj je naselje v Občini Sevnica. Nahaja se v ozki dolini potoka Hinje, v razkošju dolenjskih gričev, v najvzhodnejšem delu Mirnske doline, ki jo je oblikovala reka Mirna. Naselje obdajajo številni griči na katerih pridelujejo cviček. Naselje ima 651 prebivalcev (moški: 368, ženske: 283), površino 2,0 km2 in povprečno nadmorsko višino 247 m.
Dolgo je bilo to področje redko naseljeno in prvotno so bile v virih omenjane le štiri kmetije in opekarna mokronoškega graščaka. Naselje je imelo ledinsko ime »Na Moravi«, šele kasneje se uveljavi ime Krmelj, verjetno po kmetu in mlinarju Krmelju, ki je imel svojo posest in mlin ob mostu čez reko Hinjo. Most, ki še vedno kljubuje času, je bil del pomembne prometne poti, po kateri so vozili različno blago furmani, ki so jim rekli »triestinarji«, ker so po blago odhajali v takrat zelo oddaljeni Trst.
Z odkritji nahajališč rjavega premoga in kvalitetne gline, je življenje v tej dolini pričelo hitreje utripati. Ob premogovniku je bila zgrajena cinkarna, v katero so rudo vozili celo iz Koroške. Ko je bila leta 1908 do Krmelja zgrajena železniška proga in leta 1938 železniška povezava do Sevnice, je premogovnik bolj pridobil na pomenu. Premogovnik je deloval do leta 1962, ko so ga zaradi izčrpanosti in uvajanja novih energetskih virov zaprli.
Na rudarsko preteklost Krmelja še danes spominja podoba pokrajine s svojimi značilnimi udorinami in številnimi objekti, ljudje pa vedo povedati, da se tod potika duh jamskega škrata ali Knapca, kot mu pravijo pogovorno. Sicer pa o rudarski preteklosti kraja poročata tudi naselje Barbara na vzhodni strani Krmelja ter osrednje gostišče Barbara (kjer je gostišče že dolga leta), ki oba nosita ime svete Barbare, ki goduje v decembru in je med drugim tudi zavetnica ter priprošnjica rudarjev. Graščinsko poslopje še danes priča (graščina imenujejo ljudje večjo zgradbo precej svojevrstnega tipa, ki spominja na manjši grad) o moči in bogastvu nekdanjega lastnika rudnika Jakila, spodnje prostore stavbe so v zadnjem času spremenili v izgnanski muzej.
Viri: SURS, Wikipedia