Lucija (italijansko Lucia), prvotno Sveta Lucija (Santa Lucia), je ?ajvečje naselje ob Piranskem zalivu , v občini Piran. S 5.792 prebivalci je največje naselje v Sloveniji, ki hkrati ni sedež svoje občine. Naselje ima 6057 prebivalcev (moški: 2938, ženske: 3119), površino 4,4 km2 in povprečno nadmorsko višino 3 m.
Lucija se v pisnih dokumentih pojavlja v letih 1763–87 kot S. Luzia, S. Lucia in St. Luzia. Naselbina je svoje ime dobila po lokalni cerkvici ob nekdanjih solinah, posvečeni sveti Luciji. Ime naselja so iz Sveta Lucija v Lucija spremenili leta 1961. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svete Lucije del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.
Kratka zgodovina
V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.
Po propadu Benetk je Lucija skupaj s Piranom za kratek čas spadala pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.
Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju je Lucija po določbah Dunajskega kongresa ostala pod avstrijsko nadoblastjo. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, ter med 2. svetovno vojno je bila s preostalo slovensko Istro v okviru Italije, po vojni, med letoma 1945 in 1954 pa je bila Lucija del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.
Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.
Viri: SURS, Wikipedia