Kamnica je naselje v Mestni občini Maribor, najstarejša vas v okolici Maribora, kakor tudi zaselek na tem območju. Širjenje naselja preprečuje prisotnost vodnega rezervoarja na Vrbanskem platoju, največjem nahajališču pitne vode za Maribor. Župnijska cerkev je posvečena Sv. Martinu. V večnamenskem kulturnem domu v vasi so izpostava Mariborske knjižnice, dvorana za različne predstave, lokal in zdravstveni dom. Naselje ima 1644 prebivalcev (moški: 790, ženske: 854), površino 5,4 km2 in povprečno nadmorsko višino 289 m.
Nad Kamnico se nahaja kup velikih konglomeratnih skal, imenovanih Hudičeve skale. Poleg hudičevih skal so znamenitosti tega območja še hrib s cerkvijo sv. Urbana, Turška kapela, hipodrom in Mariborski otok v bližini ter elektrarna. Okolica je prepredena z označenimi sprehajalnimi potmi, po Kamniškem bregu (nekdaj Nunski breg), Lucijinem bregu vse do Urbana in na drugo stran do Gaja (Sv. Križ nad Mariborom), Tujzlovega vrha in po hribih do Kalvarije in Piramide.
Območje, na katerem danes stoji vas Kamnica, je bilo naseljeno že v prazgodovini, o čemer pričajo številne najdbe. V letu 1091 je grof Engelbert Spanheimski ustanovil v Št. Pavlu v Labotski dolini na Koroškem benediktinski samostan in mu podelil bogate posesti tudi v Dravski dolini. Decembra 1093 pa je samostan prejel tudi zemljo pri Selnici in Bistrici pri Viltušu. Samostanskim ljudem, ki so prebivali po vzpetinah med Vurmatom in Kamniškim potokom, pa je bila tedaj dana pravica do paše, lova in drugih ugodnosti na omenjenem ozemlju. Ker se torej v letu 1093 omenja hudournik (torrens) z imenom "Gemnitz" - Kamniški potok, smemo upravičeno trditi, da je tedaj tudi že stalo naselje z imenom Kamnica (Gamniz), kar potrjuje dokument, spisan v letih med 1096 in 1105 (citirano po spremni besedi Dr. Jožeta Mlinariča v knjigi Moja Kamnica S.in B. Damjan, Kamnica 1993).
Viri: SURS, Wikipedia