Gornji Grad je naselje v Zgornji Savinjski dolini in sedež občine Gornji Grad. Leži v zgornjem predelu Zadrečke doline med planoto Menina na jugu in Rogačevo skupino na severu. V naselju se stekata potok Šokatnica in reka Dreta. Od Ljubljane je po cesti preko prelaza Črnivec oddaljeno približno 50 kilometrov. Gornji Grad je razdeljen na zaselke Gornji Grad, Spodnji trg, Podsmrečje, Prod in Novo naselje. Naselje ima 1017 prebivalcev (moški: 490, ženske: 527), površino 10,9 km2 in povprečno nadmorsko višino 431 m.
Kraj je zgodovinsko pomembno turistično središče, zaradi česar je ob glavni cesti mogoče najti več gostišč in prenočišč, v zadnjem času pa deluje več turističnih kmetij. Vsako leto julija krajani priredijo čebelarski praznik. Industrijo v naselju predstavlja tovarna lesenih hišic in stavbnega pohištva Smreka.
Zgodovina
Naselje je stopilo v zgodovino leta 1140 z ustanovitvijo benediktinskega samostana Gornji Grad, ki je leta 1461 prešel pod ljubljansko nadškofijo in po volji ljubljanskih škofov postal njihova rezidenca. V zapiskih iz leta 1349 je kraj omenjen kot trg Rore. Leta 1928 je Gornji Grad dobil tudi status mesta, a ga pozneje izgubil. V kraju je leta 1630 umrl ljubljanski škof Tomaž Hren.
Prvotna cerkev je bila postavljena kot del v 12. stoletju nastalega benediktinskega samostana. Bila je večkrat prezidana. Ob razpustitvi samostana proti koncu srednjega veka je bila dodeljena ljubljanski škofiji, ki je poleg dušnega pastirstva prevzela tudi sodne pravice. Gornji grad je tako postal poletna rezidenca ljubljanskih škofov. Znamenitost kraja je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, bivša sostolnica ljubljanski, ki je po prostornini največja v Sloveniji, ima tudi najvišjo kupolo. Zgrajena je bila v letih 1757-1763.
Cerkev je danes temelj za lokalni turizem, tovrstno pomembna pa je tudi romarska pot k Mariji zvezdi v Novi Štifti. Turiste prav tako privlači etnološki muzej Štekl z zbirko etnoloških in tehnoloških značilnosti področja ter podob in razglednic. Kulinarična posebnost kraja je zgornjesavinjski želodec.
Viri: SURS, Wikipedia