Bizeljsko je vas v Občini Brežice. Je največje naselje po površini v občini. Sestavljeno je iz Spodnje in Zgornje Sušice ter več zaselkov med vinogradi nad ravnino ob reki Sotli. Naselje je agrarnega značaja, novogradnje so predvsem ob cesti Brežice–Bistrica ob Sotli. Celotno področje je vinorodno, kar dokazujejo griči, ki so posejani s številnimi vinogradi in samotnimi kmetijami. Leži ob meji s Hrvaško. Naselje ima 669 prebivalcev (moški: 323, ženske: 346), površino 10,3 km2 in povprečno nadmorsko višino 177 m.
Ugodne fizične danosti so omogočile zgodnjo poselitev Bizeljskega. Pokrajina je bila poseljena že v kameni in v kovinskih dobah, o čemer pričajo mnoga arheološka najdišča na Kunšperku nad Orešjem: Cerkev sv. Marjete, Kaštel, Straža idr. Ta hriboviti del Bizeljskega je tedanjim prebivalcem omogočal dokajšnjo varnost pred selitvami različnih plenilskih plemen. Prav tako so iz prazgodovine najdeni halštatski obeski v današnji Vitni vasi.
Območje Bizeljskega je že v rimskih časih imelo pomembno obmejno lego, saj je po Sotli potekala meja med rimskima provincama Norik in Panonija. Tedaj je ob reki potekala prometna in trgovska pot, ki je povezovala pomembno rimsko pristanišče Neviodunum (Drnovo) in mesto Poetovio (Ptuj).
V 3. in 4. stoletju so čez Evropo proti zahodu potekale zelo intenzivne selitve različnih ljudstev, npr. Hunov, Gotov, Langobardov in Slovanov. V 7. in 8. stoletju so se ob Sotli za stalno naselili Slovani, ki so iz varnostnih razlogov poselili bolj gričevnat in hribovit svet. Slovani so kmalu (100–200 let) po naselitvi začeli prehajati pod politično oblast srednjeveškega (Svetega rimskega cesarstva). Ker pa je pretila neprestana nevarnost madžarskih vpadov, se je na reki Sotli utrdila vzhodna meja tega cesarstva. Nemški vladarji so velika posestva podarjali zvestim fevdalcem in s tem skušali dodatno zavarovati mejo. Tako je leta 1016 svetorimski cesar Henrik II. daroval trideset krajevnih hub (kmetij) med Savo, Savinjo in Sotlo v Savinjski marki savinjskemu grofu Viljemu Brezeselškemu. Leta 1043 (ali 1042) je žena grofa Viljema Hema Brezeselška (Ema Krška) zaradi svoje velike pobožnosti posest zapustila oz. podarila novoustanovljenemu ženskemu samostanu v Krki na Koroškem. Leta 1071 je bila ustanovljena Krška škofija, zato posest in s tem območje današnjega Bizeljskega preide pod njeno oblast.
Kar 3011 prebivalcev Bizeljskega je nemški okupator v letih 1941 in 1942 po popisu v zbirnem taborišču na gradu Rajhenburg izgnal v Nemčijo, na njihove domove pa naselil nemške priseljence, največ iz Kočevskega in Besarabije. Kočevarji, prej navajeni dela v gozdu, niso znali obdelovati bizeljskih vinogradov, v katerih so zato povzročili precej škode. Ob koncu vojne so se skupaj z nemško vojsko umaknili v Avstrijo.
Viri: SURS, Wikipedia