Park Tivoli je največji park prestolnice. Leži v ravninskem delu zahodno od strnjenega mestnega jedra, pod gozdnimi pobočji Rožnika in Šišenskega hriba. Prve zametke bodočega mestnega parka lahko umestimo v pozni srednji vek, ko so na zahodni strani izven mestnega obzidja nastali Turjaški vrtovi. Segali so do nekdanjega rimskega jarka, ki je bil urejen kot ribnik.
Od baročnega obdobja naprej so intenzivno urejali nasade okoli gradiča Podturn, kasneje večkrat predelanega in poznanega kot Tivolski dvorec. Ko je bil njegov lastnik maršal Radetzky, so pod dvorcem pozidali dvoramno terasasto stopnišče s skulpturami psov. Preuredili so krožni bazen z dekorativnim kipcem in vodometom in na ograjo postavili litoželezne vaze. Spomenik, ki so ga l. 1881 maršalu Radetzkemu postavili za zasluge pri urejanju parka, je danes shranjen v Mestnem muzeju.
V 18. stoletju so na robu Šišenskega hriba pozidali dvorec Leopoldsruhe, danes Cekinov grad, in ob njem zasnovali baročni parter z drevoredom v osrednji osi stavbe in pravokotnimi cvetličnimi polji. Drevored je segal do Celovške ceste, drugi pa so dvorec povezovali z jedrom mesta. V obdobju Ilirskih provinc je Francoz Jean Blanchard med obema dvorcema načrtoval ureditev treh povezovalnih drevoredov. Začeto delo je nadaljeval avstrijski guverner Latterman, ki je parku postavil osnovno ogrodje poti in mu dal javni značaj.
Sredi 19. stoletja je železniška proga park grobo odrezala od mesta. Sistem drevoredov so tedaj dopolnili z novim drevoredom, ki teče kot tretji krak od Tivolskega gradu proti jugovzhodu. Ob njem je bil l. 1880 izkopan pravokotni ribnik, namenjen poleti čolnarjem, pozimi drsalcem. Ob koncu stoletja so po načrtih Čeha Vaclava Hejnica, mestnega vrtnarja, tratne ploskve med drevoredi preoblikovali z geometrijsko oblikovanimi potmi in urejenimi nasadi. Na robu parka so postavili mestno vrtnarijo z zanimivim steklenjakom. Pri snovanju novih ureditev je s Hejnicom verjetno sodeloval arhitekt Maks Fabiani, ki je na robu parka postavil Jakopičev paviljon.
V tridesetih letih so senčni Lattermanov drevored kostanjev posekali in po načrtih Jožeta Plečnika in njegovih sodelavcev uredili široko peščeno promenado z nizom betonskih svetilk v sredini in s klopmi ob straneh. V ožjem in širšem območju Tivolskega parka so sledile še druge spremembe: zasnovano je bilo Kopališče Ilirija, letni kino za dvorcem Tivoli, parku so priključili gozdna pobočja Rožnika, po načrtih E. Ravnikarja je bila ob vhodu v Tivoli zgrajena Moderna galerija. Čez Šišenski hrib so park s peščenimi potmi povezali z Živalskim vrtom in zabaviščem ter gostiščem Mostec, dodano je bilo otroško igrišče z vodnjakom po načrtih Borisa Kobeta in postavljene številne skulpture. Zadnjo pozitivno spremembo predstavlja na osnovi javnega natečaja izvedena preureditev vrtnarije, ribnika in otroškega igrišča po načrtih Aleša Vodopivca in Dušana Ogrina. Velik del parka vedno bolj najedajo športna igrišča. Agresivno je ločevanje mestnega jedra od samega parka z različnimi prometnicami. Kljub napakam Tivoli ostaja prostor za sprehajalce, prostor za srečanja, igranje otrok, hranjenje veveric. Parkovne površine, razen otroškega igrišča, so odprte noč in dan.
Viri: www.slovenia.info