Sveti Peter, po drugi svetovni vojni znan pod imenom Raven, je gručasta vas na jugozahodnih obronkih Šavrinskega gričevja. V delu vasi, v zaselku Goreli, stoji med drugimi kamnitimi hišami in nad kalom domačija Sveti Peter 36 ali Tonina hiša. Po izročilu je bila last premožne kmečke družine. Po zadnji lastnici Antoniji Gorela je ime dobil kar ves zaselek.
Vzdolžna stavba, zgrajena pretežno v 18. in 19. stoletju, je vmesni tip med pritlično in nadstropno zgradbo. Iz gmote hiše izstopata ognjiščni prizidek ob jugovzhodni fasadi in baladur z zunanjim stopniščem ob ožji, vhodni strani. Domovanje prekriva plitka korčasta streha z odprtim ostrešjem. Kamnoseški detajli, posebej obrobe majhnih oken, so standardni.
V nizkem nadstropju je stanovanje z dvema prostoroma: kuhinjo in sobo. V kotu ob vratih je odprto ognjišče z napo. Etnološka zbirka v nadstropju kaže z orodji, stanovanjsko opremo in njenimi dodatki način življenja do sredine dvajsetega stoletja. V pritličju ima poseben vhod oljčni mlin ali torklja. Kamniti žlebovi, lesena preša in drugo orodje v oljarni stojijo, kakor da so delavci iz prostora odšli šele včeraj.
V vasi je ogleda vredna še cerkev sv. Petra z ostanki renesančnega oltarja, vzidanimi v steno ladje.
Vrhkletna stavba z dvokapno streho je zidana iz kamna. Ohranjeno kamnito stopnišče se zaključi z baladurjem, pokrito teraso pred vhodom v bivalne prostore. Na severovzhodni fasadi je viden dimniški, kaminski prizidek, ki se je nekdaj uporabljal za oljarske dejavnosti. Zunanjo tipiko stavbe zaključujejo preprosto obdelani kamnoseški detajli oken in vhodov ter kritina iz korcev. Tudi notranjost stavbe je ohranjena v celoti. Spodnji prostori so pred obnovo hiše služili poljedelskim, sadjarskim, vinogradniškim in oljarskim dejavnostim, v 19. stoletju pa je bila v njih oljarna.
Bivalni del ima odprto ostrešje, ki nadomešča strop. Kot posebnost zanimive strešne konstrukcije omenimo tramove, iztesane iz hrastovega lesa, tako da so uporabljeni tudi deli korenin.
K Tonini hiši spada tudi nekdanje gospodarsko poslopje, kjer so danes sanitarije ter shramba za etnološke predmete in orodje. Oljke in murve okoli hiše, slednje so že častitljive starosti, pa dopoljnjujejo podobo kmečkega doma v Istri.
Tip oljarne, kakršno vidimo v etnološki zbirki Tonina hiša v Sv. Petru, je bil v preteklih stoletjih in prvi polovici 20. stoletja zelo razširjen po vsej Istri. Pri tehnološkem postopku pridobivanja olja v takih oljarnah so uporabljali: mlin za mletje oljk, stiskalnico za stiskanje zmlete oljčne mase, vreteno za zategovanje vijaka stiskalnice (kot pomožno delovno orodje) in peč s kotlom, v katerem so segrevali vodo. Razporeditev omenjenih orodij je bila strogo namenska in je omogočala smotrno opravljanje dela. Oljarne so bile lahko v zasebni lasti, ponekod so jih postavljale vaške skupnosti, to so bile vaške ali komunske, obstajale pa so tudi oljarne v cerkveni lasti.
V zasebnih oljarnah so delali poleg lastnika še trije ali štirje oljarji, zvečine sorodniki ali vaščani, pa tudi sezonski delavci iz bolj oddaljenih vasi, ki so se po končani sezoni vračali na svoje domove. Delo v oljarnah je potekalo v zimskem času, ko so dozoreli oljčni plodovi.
Viri: www.slovenia.info