Ruševine stojijo na strmi vzpetini nad trgom, na manjšem platoju na pobočju Nanosa. Že v prazgodovini je na tem mestu stala naselbina, okoli leta 1100 pa so jo ponovno poselili Bogenski grofje, ki so si posest delili z oglejskimi patriarhi; najbrž je bil tedaj zgrajen severni del gradu, romanski »bergfrid«. Grad se v virih posredno prvič omenja leta 1154, ko je v listini kot vipavski gospod imenovan bogenski ministerial Wulfling dee Wippach. V začetku 13. stoletja so posesti Bogenskih grofov prevzeli sorodniki grofje Andeški; oglejski patriarh Bertold Andleški je del gospostva Vipava leta 1251 prenesel na patriarhat, del pa so po Bogenskih grofih leta 1242 podedovali Babenberžani in po njih Ulrik Spanheimski, katerega delež je leta 1269 prav tako prešel v last oglejskega patriarha. Le-ta je posest spremenil v gastaldijo in nastavljal glavarje, odgovorne za gospodarsko upravo in sodstvo. Poleg glavarja so v gradu bivali tudi gradiščani, ki so skrbeli za obrambo gradu. Patriarh je leta 1320 grad podelil v fevd Rajnherju Schenku, med letoma 1342 in1343 pa so drugi oglejski vazali brez vednosti patriarha prodali Habsburžanom. Najaksneje v prvi polovici 15. stoletja so gradu dodali obzidje, ki je bilo na severni strani polkrožno sklenjeno, in verjetno tudi obrambni jarek. Po turškem vpadu leta 1478 so grajski areal obzidali z renesančnim obzidjem z okroglimi stolpi, z manjšimi rondelami pa je bilo modernizirano tudi staro grajsko obzidje. Cesar Friderik III. je leta 1487 vipavsko gospostvo z gradom podelil v fevd Leonardu baronu Herbersteinu, cesar Maksimiljan pa deset let kasneje goriškemu grofu Leonardu; po njegovi smrti je ponovno prišlo v posest Habsburžanov. Leta 1528 so ga dobili v posest baroni Lanthieri in v njihovi lasti je ostal vse do konca druge svetovne vojne.
Viri: TIC Vipava