Domačini imenujejo stari grad tudi »Spodnji grad« ali »Goležev grad«. Zadnje ime je bilo povzeto po domačem imenu bližnje domačije.
Na strmi vzpetini na levem bregu Hudinje ob vhodu v sotesko je nekoč stal mogočen kamnit grad, ki naj bi ga pozidali krški škofje v zgodnji romanski dobi, verjetno že v poznem 11. stoletju. Kot Castrum Weitenstein (ime po rodbini vitanjskih vitezov – tedanjih gradiščanov) se je grad omenjal že v letu 1140. Leta 1201 je bil v potresu poškodovan, a so ga obnovili. Do 1413 so ga upravljali vitanjski vitezi dokaj samostojno, nato pa kaštelani s sosednjega novega gradu. Kaštelan je bil vojaški poveljnik trdnjave ali gradu, grajski oskrbnik, upravitelj. Omenja se tudi Jošt Soteški, ki je čuval preganjano Veroniko Deseniško in jo po Hermanovem naročilu 17. oktobra 1428 utopil, čeprav jo je sodišče oprostilo kazni. Leta 1431 je bil kaštelan Žiga Dobrnski, leta 1560 je Hans Schrott obnovil oba gradova. V začetku 17. stoletja pa so Stari grad opustili.
Stari grad je bil postavljen vrh nedostopnega skalnega stožca, ločenega od gorskega hrbta. Dostop mu je omogočala umetna, v skalo vsekana pot. Poslopja so bila z delno ohranjeno zidno krono prislonjena k obzidju na sam rob prepadnih sten. Poseben pečat daje gradu »romansko fugiranje« stikov med lomljenci in značilne, s pregradami prekrite svetlobne reže. Na strmi kopi je na najvišjem delu stal mogočen stolp (Bergfried) s poltretji meter debelimi stenami. Tudi ta je bil vpet v obzidje. Na zavarovani terasi so bila stanovanjska in gospodarska poslopja, kopa pa je bila organizirana kot utrdba (stolp) z vogalom, obrnjenim proti sedlu, ki je z vseh strani branil možne dostope do grajskega kompleksa. Vhod v grajski kompleks je bil ob vznožju pečine zavarovan z utrjenimi vrati in v tlorisu še ohranjeno stražarnico in je bil hkrati tudi edini možni dostop do obore v globači. Njegovi graditelji so celo skalovje domiselno vpeli v obrambni sistem in v zadostni meri poskrbeli za udobnost in reprezentančni videz.
Viri: LTO Rogla