Na razgledni vzpetini nad Temenico ob istoimenskem naselju severno od Trebnjega stoji graščina Mala Loka (Kleinlckh), ki je ena redkih na Dolenjskem, ki je preživela pustošenje v času okupacije.
Kraj Mala Loka se v listinah prvič zanesljivo omenja leta 1169, ko je oglejski patriarh Ulrik potrdil Stični donacijo dveh tamkajšnjih kmetij. Nadaljnje srednjeveške omembe izvirajo iz let 1277, okoli 1400 in nazadnje 1409. Vas je bila takrat v posesti cistercijanskega samostana iz Reunu na Koroškem, vendar so jo še upravljali nekdanji lastniki, Stiški cistercijanci. Sedež fevdalne gospoščine v Mali Loki se prvič omenja leta 1585 in še to posredno-graščaka Galla iz Male Loke so namreč takrat označili za protestanta. Neposredno se posestvo das Guet Khlein Lagkh omenja šele leta 1607, ko ga je runski opat Matija prodal Lovrencu Spicku. Takrat je obsegalo lastna obdelovalna polja v obsegu petih kmetij, dalje 21 podložnih kmetij, šest gostačev, mlin pod graščino in še nekaj drugi posesti. Leta 1634 je od Janeza Krstnika Spicka kupil imetje Ehrenreich pl. Gall, pozneje so bili njegovi lastniki Ernest Zupančič pl. Ehrenreich, 1686 Jurij Andrej Lukančič von Hertenfels in Altenlagkh, za njim pa njegova vdova Ana Katarina roj. Gall. Od leta 1715 dalje pa do začetka 20. st. je bila graščina s krajšo prekinitvijo v 2. polovici 19. st. v posesti rodovine Wiederkehr pl. Wiederspach oz. nazadnje z njo sorodstveno povezanega Marka Trbuhoviča, njegov sin Evgen pa jo je leta 1914 skupaj s posestvom prodal Kranjskemu deželnemu odboru. Po letu 1927 je Gospodarska zveza iz Ljubljane v njej uredila banovinsko gospodinjsko šolo. Po 2. svetovni vojni je bila nacionalizirana, lastnik pa je bila kmetijska zadruga Trebnje. Leta 1989 jo je kupil Dušan Šparavec-Mokronoški. Desetletja zanemarjeno masivno enonadstropno poslopje sedanji lastnik Dušan Šparovec počasi obnavlja. Kulturno življenje na gradu oživlja društvo ARTI. Še posebej pa dajejo pomen spodbujanju ustvarjalnega duha, tako da nudijo delovni in bivalni prostor umetnikom.
Po pripovedovanju starejših ljudi je bil zadnji lastnik (Evgen Trebuhovič) hudoben človek, prav tako pa tudi njegova žena. V tistem času so ljudje iz doline zelo veliko peš romali na Zaplaz. Romarje je pot vodila blizu gradu (pod gradom) mimo sadovnjaka. Takrat še ni bilo sedanje ceste Velika Loka – Čatež. Trebuhovič je bil protestantske vere. Kadar je šlo mimo veliko romarjev, je dan prej ukazal slive v sadovnjaku namazati z ricinusovim oljem. Tako je povzročil težave ljudem, ki so si mimogrede odtrgali kakšno slivo. Ko je umrla njegova žena, naj bi na njenem pogrebu udarila strela z jasnega. Evgen pa se je zapil in pozneje grad prodal.
Notranjščina stavbe je močno prezidana, avtentične starejše arhitekturne prvine niso ohranjene, nekatere druga (stara železna vrata) so sem med zadnjo obnovo prinesli od drugod. Na fasadah le še tu in tam naletimo na prvobitne profilirane okenske okvire.
Ob graščini je ohranjen obzidan vrt, tu pa je tudi baročna grajska kapela, ki je brez opreme. V tridesetih letih preteklega stoletja jo je preuredil arhitekt Ivan Vurnik. Sedaj je v njej stalna razstava slik.
Viri: www.slovenia.info