Najstarejša ohranjena ljubljanska cerkev, ki je bila tudi sedež prafare, je bila prvič omenjena l. 1163. Stala je izven jedra mesta, nad ježo Ljubljanice na vzhodnem obrobju. Romansko cerkev so temeljito predelali po turškem napadu l. 1472. Prenove in predelave so kasneje sledile v vsakem stoletju. Okoli večkrat dozidane cerkve je bilo pokopališče s kostnico.
Sedanja baročna dvorana, razdeljena na tri ladje, stoji na temeljih predhodnice. Na križišču s prečno ladjo se dviga kupola. Stavbo so zidali v letih 1727–1734 po načrtih stavbenika Giovannija Fusconija. Cerkev poudarja dvostolpno pročelje. Stavba je bila močno prezidana in degradirana po potresu l. 1895. Tedaj je načrte za ograjo ob cerkvi risal celo Plečnik. Novo, široko pročelje sta v tridesetih letih očistila historističnega okrasja in po svoje zasnovala arhitekt Ivan Vurnik in njegova žena Helena (mozaiki). Ob vhodu so dodali portal z masivnima stebroma.
V notranjosti so vzidali več renesančnih figuralnih klesanih nagrobnikov. Svetišče so v 18. stoletju poslikali. Avtor iluzionističnih fresk na stropu je Frančišek Jelovšek (1731). Njegova je tudi slika Sv. družine, ki danes visi v Narodni galeriji. Več slik na stranskih oltarjih je delo baročnega umetnika Valentina Metzingerja. Prezbiterij je po potresu poslikal Josef Kastner.
Viri: www.slovenia.info