Vitanje je središče Občine Vitanje. Ima 850 prebivalcev (moški: 448, ženske: 402), površino 1,8 km2 in povprečno nadmorsko višino 449 m.
Naselje Vitanje leži v kotlini. Celotno območje današnjega Vitanja obsega predvsem hribovito pokrajino na obronkih jugozahodnega Pohorja in podaljška Karavank. Ti pogorji loči brazda - del prelomnice, ki poteka od Labotske doline skozi Slovenjegraško kotlino in se usmerja proti Panonski kotlini. V tem predelu Pohorja se najvišje dviguje Rogla (1517 m), visoko pa je tudi zahodno od Rogle potekajoče sleme Kraguljišča (1454 m), Turna (1463 m) in Volovice nad Glažutsko planino (1455 m). Odrastkom Karavank oz. geološki enoti Vitanjskih Karavank pripadata Paški Kozjak in njegova planinska točka Basališče (1272 m) ter Stenica (1091 m). Za razliko od odrastkov Karavank so v vrhovih in planotah Pohorja visoko izvirajoči potoki, ki imajo velik pomen za oskrbo širšega območja s pitno vodo (npr. Celja). Poselitev je razpršena. Od celotne površine občine (slabih 6000 ha) je kar 78 % demografsko višinsko ogroženega območja.
Zgodovina
Bloki marmorja, ki so jih v nekaterih starejših hišah uporabili za prag in pa najdeni rimski nagrobniki kažejo na to, da se je že v antičnem času tu oblikovalo pomembno središče, naselbina Upellae, ki je bila takrat rimska mansio (postojanka) ob pomembni cestni povezavi Celeie (danes Celje) s Colaciem in Virunumom na Koroškem. Tako naj bi ime kraja Vitanje ne bilo nič drugega kot slovenski prevod besede mansio.
Ime »Weitenstein«, ki se za Vitanje uporablja na starejših kartah, pomeni Vidov kamen. V bližini cerkvice sv. Vida na Hudinji je bilo že v rimski dobi in verjetno že prej bogato nahajališče marmorja, o čemer pričajo tudi arheološke izkopanine. Posebej zanimivi sta naselji Zgornji in Spodnji Brezen, ki namigujeta na vulkansko poreklo masiva Paškega Kozjaka.
Slovani so se na tem območju naselili v 6. stoletju. Po izgubi karantanske samostojnosti je tudi območje Vitanja prešlo pod frankovsko oblast velikega rimsko-nemškega cesarstva. Ob koncu 10. stoletja je ozemlje prešlo v last savinjskega mejnega grofa Viljema Breže-Selškega in ob koncu 11. stoletja pod krško škofijo.
Kraj Vitanje je takrat postal upravno središče obširnega območja, saj so krški tu imeli svoje ministeriale, iz katerih se je kasneje razvil rod Vitanjske gospoščine, ki je postavila dva gradova. Stari ali Gornji grad je stal na strmi vzpetini na južni strani naselbine in se prvič omenja leta 1140. Propadel je po letu 1680 in razvaline so vidne še danes. Južno od gradu se v Hudinjo izliva s 5 metrskim slapom potok Žimpret (Dantejev pekel). Novi ali Spodnji grad je nastal jugovzhodno od naselbine ob vhodu v sotesko Hudinje. Prvič se omenja leta 1322 in je imel podobno usodo kot Stari grad, le da je propadel po letu 1790, po požaru. Grb Vitanjske gospoščine je prevzel trg in danes tudi občina. O pomenu treh školjk v grbu najglasneje govori teorija ali zgolj legenda, da je v kotlini, v kateri se danes nahaja Vitanje, nekoč obstajalo jezero.
Prvotno Vitanje je obsegalo le tisti del današnje naselbine, ki leži ob stari župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla. Kaj kmalu pa se je razvilo novo središče naselja, trg, ki je nastal okoli škofijskega dvorca, takratnega upravnega središča. Naselju so bile leta 1306 podeljene trške pravice. Zaradi gospodarskih vplivov je bil trg izrazito ponemčen, medtem ko je ostala Vitanjska vas z okolico močno slovensko narodno zavedna. Z razvojem je trg postal relativno lokalno pomembno trgovsko in obrtniško središče, okolica pa je ohranila kmečki značaj. Tam so se že v 17. stoletju razvili zametki fužin in glažut..
Po gradnji železnice in novih cestnih povezav, ki so Vitanje zaobšle, je naselje z okolico vred izgubilo svojo veljavo, odmaknjenost od glavnih prometnih povezav pa je vodila do gospodarskega nazadovanja.
Viri: SURS, Wikipedia