Lukanja je naselje v Občini Slovenska Bistrica. Ima dva prebivalca, površino 22,2 km2 in povprečno nadmorsko višino 884 m.
Nastanek nekdanjega gozdarskega naselja v ozki dolini ob reki Oplotniščici je verjetno tesno povezan s plemiško rodbino Windischgraetz, v katere lasti je bil velik del okoliških pohorskih gozdov.
V franciscejskem katastru iz leta 1824 Lukanja kot naselbina ni izpričana, tako tudi ne v rekticifiranem katastru iz let 1824 in 1840, pač pa je bilo na tem ozemlju delujočih pet žag, ki so bile v lasti lokalih kmetov. Prve neposredne omembe Lukanje so iz šestdesetih let 19. stoletja, in sicer iz arhivskih dokumentov konjiške graščine. Naseljenost lukanjskega območja je potrjena torej najkasneje ob koncu petdesetih let, ne da bi imeli o tem kakršne koli nadaljnje podatke, razen ustnega izročila. Vsekakor pa so v Lukanji bile žage, še preden so naredili do nje okoli leta 1860 cesto iz Oplotnice.
Lukanja je bila od vsega začetka kraj, kjer so delovale žage, od konca 19. stoletja pa so tod živeli tudi stalno naseljeni gozdni delavci. Razen ene polnojarmeniške žage so bile ostale venecijanke. Pred drugo svetovno vojno je bilo v Lukanji deset stanovanjskih stavb, od tega sedem stanovanjskih zgradb za Windischgraetzove žagarske delavce. Lukanja je torej bila pravi zaselek, njene delavske stanovanjske stavbe pa so bila preprosta lesena in praviloma enodružinska poslopja.
Knez Hugo Weriand von Windisch-Graetz, do leta 1919 tudi lastnik kamnoloma v bližnjem Cezlaku, je imel v Lukanji svojo lovsko kočo, ki še danes stoji na obrobju zaselka , po nekaterih virih naj bi jo z Mrzlega studenca prenesli v Lukanjo v začetku 20. stoletja.
Viri: SURS, Wikipedia